PREDPREMIERA ZA POKUŠINO, PREMIERA TRENUTEK RESNICE

#menopavza #glasbenakomedija #novost #hit #spasteater #premiera

ŠPAS TEATER | Kapitanov dnevnik 10.11.18
Urša Alič, kapitan | Mengeš, 10. novembra 2018 ob 13:22

Trenutek resnice. Dan D. Napočil je dan. Zdaj gre pa zares. Ni poti nazaj. Na vse ali nič. Naj se zgodi…
Vsakega od teh stavkov sem v mislih izgovorila zadnji teden vsaj sto krat!

Ko sam izbereš predstavo med stotinami možnostmi, ko sam izbereš nastopajoče in vse sodelujoče, ko sam skrbiš za realizacijo in ko si edini na svetu, ki ve, kaj to pomeni – imaš v grlu prekleto velik cmok! Ampak srce je popotnik … srce si želi in kjer je srce, je tudi vera v zmago!

TRENUTKI TIK PRED…
Špas teater je nared za veliki in težkooo pričakovani večer. Premiero Menopavze.
Tovornjak, kombiji, dostavna vozila … vse se vozi k nam. Škatle, letaki, kozarci, pano, baloni, darila, cvetje, stojnice, obleke, ekipa … zdaj gre pa zares! Mengšani in obiskovalci našega popularnega kraja so si zagotovo mislili: »Aha, danes je zopet eden tistih dni. Špas teater ima premiero!«   
Rada imam te trenutke – tako polni so življenja. Kri ne teče ampak dirja po žilah, pulz je nad običajnim, dihanje bolj plitko, na obrazu pa tisti nasmeh s pridihom živčnosti, ki ti ustnice samodejno vodi v vodoravno - čeprav bi se rad nasmejal na vsa usta, češ, vse je OK, vse je normalno, vse pod kontrolo, je prisotna tudi 24-karatna skrb. Čisto iskreno, vznemirjenje je tolikšno, da sem telefon oblekla v najbolj čvrst zaščitni etui, da mi ja ne pade iz rok. In če mi že bo, bo vsaj ostal cel in jaz dosegljiva.

POKUŠINA IN ZDAJ TRENUTEK RESNICE
V tem trenutku bore malo pomaga, da je za nami že ena razprodana predpremiera 3.11. na Bledu, kjer je občinstvo predstavo odlično sprejelo. Zdaj smo na pragu premiere, kamor pridejo vsi! Nimaš se kam skriti, zdaj je prišel – trenutek resnice.
Prihajajo dame. Sproščene, nasmejane, polne dobre volje in energije! Ostanem brez besed in nasmehu celo rata biti tak, kot mora biti, obrnjen visoko navzgor. Tudi prav, gremo na premiero v duhu energetsko pozitivne bombe in vse bo OKEJ!

BACKSTAGE…
Vsi, ki ste bili že na bazarju v Istanbulu v soboto dopoldan veste, kako naj bi to izgledalo. Glasno, polno ljudi, vrvež, eden čez drugega, borba za prostor. Pri nas je podobno, zadaj so: zvezde večera, pa frizerka, stilisti, kostumograf, koreografinja, scenograf, režiserka, inšpicientka (vodja predstave), in še jaz, glasna kapitanka te vesoljske ladje.  

… IN PRED TEATROM
Prihajajo prvi gostje. Med njimi so gledalke in gledalci, ki so kupili vstopnice za premiero, med njimi pa je tudi mnogo njih iz vrst znanih in slavnih ter vseh pomembnejših slovenskih medijev. Trema? Ah, kje! Zdaj smo na rollercoasterju, zdaj bomo pokazali, kaj znamo in zmoremo. Za mano je že 40 premier in ni vrag, da tudi te ne bomo speljali profesionalno!
Trdno sem odločena in verjamem. Zdaj ni poti nazaj. Rečem si: »Urška, zdaj pa 'in bocca al lupo!«, kar pomeni pognati se v volčje žrelo. Angleži so bolj humani, rečejo ti »break a leg« ali zlomi si nogo (hehe, kaj bi svet brez teatralnosti!).

VSI GOSTJE V DVORANI, JAZ PA ZAPREM VRATA ZA NJIMI
V dvorani slišim glas Jerneja Čamplja. Občinstvo vodi, naj ugasnejo telefone in uživajo v predstavi. Trenutek zatem tišina. Čakam. Gledam v osamljeni Menopavza pano in zaslišim meni tako znani zvok odpiranja vrat na sceni.
4-krat se odpro, vsaka od mojih fantastičnih štirih jih odpre! In potem … prvi ton glasbe … in gromek pozdravni aplavz. Obsedim, vzamem računalnik in hitro spišem te vrstice.
Občutki? Tudi fantastični! Za svojih 50 let in Abrahama sem si podarila čudovito darilo, ampak počakati moram le še dolgih 90 minut do konca.